MMM Art

Art Circle

Izdelovanje prunel

Projekt - Prunele - 01

Brda, ta najzahodnejša slovenska pokrajina, slovi predvsem po trti, vinu in okusnem sadju. Vsi poznamo briške vinograde, kleti z odličnimi vrhunskimi vini, sladko rebulo, rdeče češnje, le redki pa še poznamo prunele, nekdaj tako značilne za Brda, danes pa skoraj pozabljeno posebnost briškega izročila.

Uvod

Prunele so na poseben način predelane slive, pikantno kiselkasto sladkega okusa, oblikovane v zlatorumene medaljone, velike kot večji kovanec. Med posušenim sadjem so veljale za veliko in zelo drago posebnost, ki je bila skoraj izključno namenjena prodaji v tujino. Izvor besede še ni povsem pojasnjen. Kot še mnoge druge sestavine načina življenja Bricev, je tudi izdelovanje prunel docela izginilo iz današnjega življenja v Brdih. Kot npr. ptičji lov, gojenje sviloprejke in še marsikaj drugega je ostalo malo raziskano in tudi med Brici skoraj pozabljeno.

Lupljenje sliv so omenjali priložnostni zapisi, v splošnem pa velja, da o tej dejavnosti ni starejših pisanih virov. Raziskovalci in pisci, ki so se s slivarstvom ukvarjali kasneje, so si edini, da gre za eno najzanimivejših poglavij zgodovine Brd. Viri pričajo, da se je izdelovanje prunel začelo v Brdih, na Goriškem, v Soški in Vipavski dolini v prvih letih 19. stoletja, torej okoli leta 1810, ko so ga v te kraje v Napoleonovih časih menda zanesli Francozi.

Vse kaže, da je šlo sprva za domačo hišno dejavnost, ko družine niso najemale dodatne delovne sile. Kasneje so lupili ne le doma pridelane slive, pač pa tudi kupljene, zato so najemali še druge pomočnike.

V zadnji tretjini 19. stoletja so briški slivarji odhajali na Dolenjsko, Štajersko in na Hrvaško. Tam so sprva lupili sami, kmalu pa so nastopili kot organizatorji predelave, zato so najemali tamkajšnjo delovno silo. Naslednja sprememba je nastopila v prvih tridesetih letih 20. stoletja, ko so tudi organizacijo lupljenja prevzeli štajerski, dolenjski in hrvaški kmetje, primorski slivarji pa so ostajali doma.

Po drugi svetovni vojni je izdelovanje prunel prešlo iz rok posameznikov v zadruge, dokončno pa je prenehalo ob koncu petdesetih let. V Brdih je sezona izdelovanja prunel trajala od približno 15. avgusta do 10. oktobra, torej tedaj, ko je bilo seno pospravljeno in ko se je približevala trgatev. Podatek nam posredno pove, da so nekoč grozdje trgali precej kasneje. Slive so lupili v več briških vaseh, središči pa sta bili vasi Šmartno in Medana. Sicer so se s slivarstvom, v manjši meri, ukvarjali tudi v Biljani, Brdicah, Fojani, na Dobrovem, v Neblem, Noznem, Podsabotinom, Plešivem, Seniku, Vedrijanu, Vipolžah, Kojskem, Cerovem in drugod. V Brdih so najprej lupili domače slive, ki so bile, čeprav drobnejše od ostalih, najprimernejše za predelavo v prunele. Količina sladkorja je bila zelo pomembna za kakovost prunel, na kar so trgovci zelo pazili. Največ sliv je raslo v okolici Vedrijana. Ko so slive kupovali, so jih prevažali iz Benečije, Vremske doline, Pivke, Istre, pa tudi s Kočevskega, Škofje Loke, in celo iz Slavonije in Bosne. Kupljene slive so bile seveda dražje, med prevozom so se kvarile; če so bile premalo zrele, so bile prunele kisle, če so bile že uvele, jih je bilo zelo težko lupiti.

V Šmartnem je izdelovanje prunel vodil najprej Anton Peršolja, po letu 1937 pa njegov sin, Jožef Peršolja, po domače Zahišar. Delo so organizirali izključno moški, slive pa so lupile skoraj brez izjeme ženske. Le kadar je grozilo slabo vreme, so za nožč prijeli tudi moški in celo otroci. Moški so skrbeli tudi za prenašanje piconov (les za sušenje iz trstičja), prelaganje, tehtanje, spravljanje v zaboje. Z najemanjem delavcev navadno ni bilo težav. V času med obema vojnama so najemali okoli 30 do 50 žaudarc tako so rekli ženskam, ki so lupile slive. Mnoge so se same ponudile, saj je to bila priložnost za razmeroma dober dodaten zaslužek.

Predelava

Projekt - Prunele - 02

Slive za predelavo v prunele niso smele biti ne predrobne ne predebele, in dovolj zrele, a ne prezrele in ne uvele. Nikoli niso imeli enako primernih sliv za lupljenje, zato je med žaudarcami neredko prišlo do prepirov. Slive so lupile s posebnimi nožči, nožički s posebnim ročajem in uvitim rezilom. Sprva so te nože kupovali v Krminu, kasneje so jih izdelovali sami.

V dlan so jemale po več sliv hkrati, najspretnejše žaudarce so olupile tudi po 120 kg sliv na dan. Slive so morale biti zelo natančno olupljene, na njih ni smelo ostati niti milimetra olupka, saj bi ob sušenju potemnele. Slivove olupke, ki so jim padali v skledo v naročju, so nekateri uporabili za krmo prašičem. Olupljene slive so morali najprej pokaditi, to pomeni požveplati. Nekateri so jih dali v posebne zaboje, zaboje pa v kadilo. V šmartnem je Zahišar imel drugačno, zidano kadilo, v katerega so hkrati naložili od 15 do 20, včasih celo 23 piconov. V šmartnem so sušili na 300 piconih hkrati. Po žveplanju so jih naložili na rošte, posebna ogrodja, tako da so bile slive čim bolj izpostavljene soncu. V lepem vremenu so se sušile dva do tri dni, če pa je grozilo slabo vreme, so morali picone na hitro pospraviti pod streho. če bi nanje legla rosa, bi potemnele, take pa ne bi bile primerne za prodajo. Po nekaj dnevih so slive zložili iz štirih na 1 picon, jih ponovno požveplali, a le za kratek čas. Potem so jih ohladili in stresli v zaboje, kjer so počakale na pogačanje ali penčanje, kakor so temu opravilu rekli v Spodnjih Brdih. Pogačanje pomeni, da so slive razkoščičili, stisnili po dve in dve skupaj ter jih oblikovali v goldinarjem podobne okrogle pogačice – prunele. To je bilo precej zahtevno delo, zato so ga navadno plačevali še enkrat več kot lupljenje. Vsaka luparka pa ni imela smisla za pogačanje, ki je terjalo precej ročne spretnosti. Zanimiv je tudi podatek, da so za 100 kg prunel potrebovali približno 600 kg svežih sliv.

Pred prodajo so slive še enkrat požveplali, saj so jih tako še malo razkužili. Naložili so jih v zaboje po 100 do 150 kg. Pred prvo svetovno vojno so jih prodajali kar v košarah, sortirane po velikosti. Tiste, ki so bile namenjene v Ameriko, so naložili v dvohektolitrske sode, ki so jih znotraj obložili z lovorjem. Brici so prunele prodali trgovcem iz Gorice in Krmina, ki so imeli za odkup določene dneve. Ti so prunele prodajali naprej, v Nemčijo, Skandinavijo, Rusijo in celo v Ameriko. Brici so prepričani, da so trgovci s prodajo zaslužili mnogo več kot oni, saj so prunele veljale za najdražje med posušenim sadjem.

Projekt - Prunele - 03

Zaključek

Predelava sliv v prunele je številnim družinam in posameznikom pomenila dodaten zaslužek, po vojni pa je dejavnost začela zamirati. Vzroki so različni.

Delovne sile je bilo vedno manj, mlajše ženske so se le redko oprijemale tega napornega in umazanega dela. Poleg tega je bilo sliv vedno manj, saj statistični podatki govorijo o kaparju, bolezni, ki je v petdesetih letih napadla rodna slivova drevesa. Tem dejstvom se je pridružilo tudi to, da je tržišče preplavila pestra ponudba sušenih kalifornijskih neolupljenih sliv. Nekatere slivarje so od dejavnosti odvrnili odnosi s trgovci-posredniki, ki so jih neredko opeharili.

Na izdelovanje prunel danes ne moremo gledati zgolj z nostalgijo, saj pogojev za enako dejavnost preprosto ni več, predvsem zaradi obilice ročnega dela, ki danes povsod pomeni največji strošek. Prikaz oz. rekonstrukcija predelave in degustacije prunel pa lahko postanejo ena zanimivejših sestavin turistične ponudbe v Brdih.

Projekt - Prunele - 04

Evropska unija

Projekt je pripravljen s finančno pomočjo Evropske unije v okviru programa Phare CBC Slovenija/Italija 2003

©